Mokrišča – tam, kjer se stikata voda in življenje
Vsako leto 2. februarja obeležujemo Svetovni dan mokrišč, dan, posvečen enemu najdragocenejših, a hkrati najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji. Mokrišča so prostori, kjer se stikata voda in kopno, narava in človek, preteklost in prihodnost. So zibelka biotske raznovrstnosti, vir življenja ter tihi zavezniki v boju s podnebnimi spremembami.
Mokrišča pokrivajo približno 6 % kopenske površine Zemlje, a kljub majhnemu deležu opravljajo nesorazmerno veliko vlogo. Mednje sodijo poplavne ravnice rek, jezera, močvirja, barja, povirja, estuariji, obalne lagune, mangrove, pa tudi manjša in pogosto spregledana mokrišča, kot so mlake in kali. Zagotavljajo pitno vodo, izboljšujejo njeno kakovost, blažijo poplave, zadržujejo vodo v sušnih obdobjih ter nudijo življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam.
Poseben pomen imajo tudi kot ponori ogljika. Barja in šotišča, ki predstavljajo le 2 % svetovne kopenske površine, vežejo približno 30 % vsega kopenskega ogljika – več kot vsi gozdovi skupaj. Zaradi tega so mokrišča danes prepoznana kot eden ključnih naravnih mehanizmov za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe.
Kljub temu mokrišča izginjajo hitreje kot kateri koli drug ekosistem – kar trikrat hitreje kot gozdovi. Od leta 1700 je izginilo več kot 80 % svetovnih mokrišč, predvsem zaradi izsuševanja, urbanizacije, intenzivnega kmetijstva, onesnaževanja in regulacij vodotokov. Z njihovim izginjanjem ne izgubljamo le narave, temveč tudi znanje, kulturni spomin in odpornost prostora.
V Sloveniji mokrišča pokrivajo približno 5 % ozemlja. Med njimi so tudi tri Ramsarske lokalitete: Sečoveljske soline, Škocjanske jame ter Cerkniško jezero z okolico, kar potrjuje njihovo izjemno vrednost v evropskem in svetovnem merilu. Pomemben del slovenskih mokrišč pa predstavljajo tudi manjša, lokalna mokrišča, ki so pogosto tesno povezana z življenjem ljudi.
Kali – majhna mokrišča z velikim pomenom
Med najbolj značilnimi in hkrati najmanj opaznimi mokrišči kulturne krajine v KP Kolpa so kali oziroma lokve. Gre za plitva, stoječa vodna telesa, pogosto umetnega ali polnaravnega izvora, ki so nastala kot odgovor človeka na pomanjkanje površinske vode, zlasti na kraških tleh, kjer površinske vode pogosto primanjkuje. V preteklosti so bili kali nepogrešljiv del vsakdanjega življenja, služili so napajanju živine, kot gasilska rezerva, vir vode za gospodinjstva ter prostor srečevanja in druženja vaščanov.
Vloga kalov se je skozi čas spreminjala. Z opuščanjem tradicionalne rabe in modernizacijo kmetijstva so številni kali začeli propadati ali se zaraščati. Danes nanje gledamo z nove perspektive. Kali niso več le ostanek preteklosti, temveč jih smatramo kot žarišča biotske pestrosti, so ključni življenjski prostor za številne vrste, zlasti za dvoživke, ki sodijo med najbolj ogrožene skupine živali v Evropi; so pomemben vir vode za prostoživeče živali. Uporabljamo jih tudi kot prostor za izobraževanje, ozaveščanje in druženje. Poleg naravovarstvene vloge imajo kali tudi pomembno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe. Zadržujejo vodo v prostoru, blažijo posledice suš in prispevajo k lokalni mikroklimi. V času vse pogostejših vremenskih ekstremov postajajo majhna mokrišča velik zaveznik narave in človeka.
V Krajinskem parku Kolpa imajo kali posebno mesto. Nekateri imajo status naravne vrednote in so vključeni v ekološko omrežje Natura 2000. Na majhni površini omogočajo obstoj izjemno bogatega življenja – od mikroorganizmov, vodnih nevretenčarjev in vodnih rastlin do dvoživk, plazilcev, ptic in sesalcev. Ob kalih lahko srečamo zelene žabe, urhe, pupke, belouške, kačje pastirje, močvirsko sklednico in številne druge vrste, ki so od teh vodnih točk življenjsko odvisne.
Krajinski park Kolpa je območje izjemne naravne in kulturne dediščine, kjer se že stoletja prepletata človek in narava. Obnova kalov je eden ključnih naravovarstvenih ukrepov, ki jih zavod izvaja v skladu s svojim programom dela, večinoma s projektnim sredstvi iz podnebnega sklada. Ne gre zgolj za tehnični poseg, temveč za proces, v katerem se narava postopno vrača. Ko se v obnovljenem kalu ponovno zadrži voda, se najprej pojavijo mikroorganizmi, ki vzpostavijo osnovo prehranjevalne verige. Sledijo vodni nevretenčarji, dvoživke, rastline in nazadnje ptice ter sesalci. Kal tako ponovno postane živ, funkcionalen del krajine. V letu 2025 je zavod saniral kal v Sodevcih, Miličih, Markov kal v Ziljah, v letu 2026 v Deskovi vasi in Radencih.
Kali niso le stoječa voda. So spomin na sobivanje človeka in narave, dokaz prilagodljivosti prostora in priložnost za prihodnost. Svetovni dan mokrišč nas opominja, da je ohranjanje tudi najmanjših mokrišč ključno za ohranjanje življenja v najširšem pomenu besede.
Kot pravi misel Davida Browerja: »Divjina je naredila človeka, toda človek ne more narediti divjine. Lahko ji samo prizanese.« Kali so prav takšen primer – ko jim prizaneseš, narava naredi ostalo.