Vuzemska nedelja

»Na vuzemsko nedeljo (velikonočno nedeljo) se puščajo ovce na njive, da šenico (pšenico in druga žita) pristrižejo. Potlje ne morejo coprnice klasju škoditi«, so pravili stari Adlešičani. Podobna navada pa je bila razširjena tudi po drugih deželah Evrope.

Ta preprosti ljudski rek v sebi nosi globoko resnico. Ljudje so skozi stoletja spoznavanja narave izoblikovali metode uspešnega kmetovanja. Niso imeli dragih orodij in kemičnih pripravkov v obliki gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, zato so se morali znajti drugače. Tudi vseh naravnih pojavov si niso  vedno znali razložiti, pa so nesrečo pripisovali coprnicam.

Vedeli so, da če se žitni posevek prezgodaj bujno razraste lahko utrpi škodo zaradi rje pod snegom ali pa se pozneje visoka in krha slama poleže in je zato pridelek skromnejši. Če se pred zimsko odejo žita, ki so prevelika malce znižajo, bodo bolje prezimila, spomladi pa je s »pašo« učinkov še več.

Drobnica, ki gre skozi žitni posevek in ga pristriže ga tudi pognoji in razrahlja od deževja in snega zbito zemljo, objeden posevek pa se lepše razrašča. Istega učinka ne bi mogli doseči s težjimi živalmi – govedom ali konji… Pomembno je, da se upošteva metoda – da se drobnica počasi prepase (pomika) skozi mlado žitno polje. Strah, da bi ob tem nastala škoda je povsem odveč – največkrat je problem živali pripraviti do tega da bi žito res pasle – posebno če je to bilo gnojeno z mineralnimi gnojili ali gnojevko ali pa so bila uporabljena kemična zaščitna sredstva.

V Istri, na Krasu in Pivškem rejci drobnice vedo povedati, da so v času, ko so pozimi z ovcami nomadili po severni Italiji bili s strani poljedelcev prav težko pričakovani in so jih za to uslugo tudi nagradili. Skupine, ki so prakticirale transhumanco, so imele izdelan urnik, da so se po prostranih žitnih poljih pomikale v določenih časovnih intervalih.

Ugodnega učinka seveda ne bomo dosegli če tako postorimo le na velikonočno nedeljo. Naši predniki so to verjetno počeli takrat – ker so morali za živino skrbeti vsak dan in na tako velik praznik težjih del niso opravljali.

Stari običaji in reki ne smejo v pozabo! Spoznati moramo njihovo sporočilno vrednost, jih prilagoditi ter uporabiti za potrebe današnjih rodov.