Jurij Kobe, duhovnik, zbiratelj ljudskega slovstva, etnolog

Jurij Kobe, duhovnik, zbiratelj ljudskega slovstva, etnolog

Rojen 8. junija 1807 v Sodevcih, Bela krajina, umrl 29. junija 1858 v Čatežu pri Zaplazu

Šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Karlovcu, licej in bogoslovje pa v Ljubljani. Za duhovnika je bil posvečen 18. avgusta 1837. S službovanjem je 1838 leta pričel  kot kaplan v Semiču, nato na Čatežu ob Savi (1839), bil je tudi graščinski duhovnik v Boštanju pri Žalni (1840), pa zopet službuje kot kaplan pri Fari pri Kostelu (1841), na Trebelnem (1841-1843), nato pri sv. Križu pri Kostanjevici in Podbočju. V letih 1848 – 1849 je administrator v Črnomlju, nato kaplan v Leskovcu pri Krškem. Leta 1850 je nameščen kot kaplan na Planino. Tukaj obnovi in poveča podružnično cerkev sv. Magdalene. Zadnjo službo je imel kot župnik v Čatežu pod Zaplazom, kjer je rekonstruiral romarsko kapelico na Zaplazu, na znani božji poti, zgradil nov zvonik na Čatežu, povečal pokopališče in zgradil šolo.

Sistematično se je ukvarjali z narodopisjem – začel z zbiranjem belokranjskih ljudskih pesmi in pravljic, potem zbiral tudi, srbske in hrvatske narodne pesmi in pripovedke ter jih prevajal v slovenščino. Raziskoval je ljudsko nošo, šege in navade, jezik, zbiral pregovore in reke. Objavil je tudi več člankov o splošnih kulturnih in gospodarskih vprašanjih, o slovenskih šolah in izobraževanju, o slovenskih knjigah, časnikih in knjižnicah. Napisal je tudi prispevek o domačem tkalstvu.

Iz domačega okolja je objavil pesmico s katero so se prerekali vaški pastirji:

»Naša paša bolja

Nego vaša troja;

Naša volom do rogi,

Vaša žabam do kraki.«

Dobrega vinca iz Tanče gore pa se je spominjal:

»Dobro je vince

Iz Tanče gorice,

Blažene so ročice,

Ke so ga kopale;

Živil njega dragi Bog!

Čiga je pivnica.«

Avtor: Boris Grabrijan