22. marca 1800 se je rodil Jurij Grabrijan
Jurij Grabrijan (po domače Iveč) iz Adlešič (1800 – 1882); župnik, dekan, šolski nadzornik, pesnik, prevajalec, gledališčnik, narodni prebuditelj, deželni poslanec, častni kanonik, vitez Franc-Jožefovega reda…
Vitez Ivan Feliks Šašelj ga je imenoval “… najimenitnejši Adlešičan.”
Deželni poslanec Ivan Lavrenčič (ki je na tem mestu nasledil Grabrijana) pa je v reviji Dom in svet leta 1893 o njem zapisal »… predstavljam čitateljem moža visoke, vitke in ravne rasti. Obraza resnobnega, očesa bistrega, hoje počasne, skoro veličasne, govora premišljenega: – ta je umrli župnik in dekan vipavski, častiti kanonik Jurij Grabrijan…”.
Jurij Grabrijan se je rodil 22. sušca 1800 v Adlešičih. Župnik je takrat zapisal, da se je rodil v družini premožnega kmeta Mihaela Grabrijana, a je podatek o »premožnem kmetu« sila dvomljiv, saj v Adlešičih premožnih kmetov tudi takrat najbrž ni bilo. Zagotovo, pa je bil gospodar razgledan, saj se je na predlog domačega župnika odločil Jurija poslati v šole. In da so bili pri hiši napredni pove tudi podatek, da so bili Grabrijani takoj po začetku izhajanja Kmetskih in rokodelskih novic poleg kaplana edini naročniki v fari.
Šolal se je v Karlovcu, Novem mestu in Ljubljani, kjer je licej obiskoval skupaj s Francetom Prešernom in Antonom Martinom Slomškom, na semenišču pa se je spoznal tudi z Barago, pozneje škofom v ZDA. Že zgodaj je pesnikoval v slovenščini in prve Prešernove nemške pesmi prevajal v slovenščino ter ga tudi navdušil za pisanje v materinščini (A. Slodnjak). Na liceju naj bi Prešeren Grabrijana v začetku celo zasmehoval (še bolj pa je dražil Slomška), ker je pisal v materinščini. Pozneje je Jurij njegova dela prevajal v nemščino in češčino. Tudi pozneje sta ohranjala stike in znano je, da je France prijatelja obiskoval.
Iz začetkov Jurijevega šolanja je poznana anekdota, da je je zelo nerad sprejel dejstvo, da mora tako zgodaj od doma – v Karlovec v šolo. Sporen ni bil toliko odhod od doma, kot kraj šolanja – Karlovec. (Pozneje je očeta prepričal, da nadaljuje šolo v Novem mestu). Na poti v Karlovec naj bi pridno jedel jabolka, ki mu jih je v culico dala mati in na križiščih cest odmetaval ogrizke. Ko ga je oče v Karlovcu oddal pri gospodinji kjer mu je uredil stanovanje in odšel po opravkih v mesto, je mali Jure pobegnil in bil v Adlešičih še pred očetom. Skril se je na seniku in mama mu je več dni na skrivaj nosila hrano, dokler očetova jeza ni vsaj malo popustila. Ko se je le ojunačil zlesti iz skrivališča, je oče utrgal leskovo vejo in ga našeškal, nato pa sta pohitela v Karlovec, da ne bi še več zamudil v šoli. Ko je bil posvečen za duhovnika je domov pisal, da bo dal pozlatiti grm v katerem je oče utrgal šibo s katero ga je nabil po zadnji plati.
Krajnska Slovinja
Pomagaj Večni in Dobrotni,
Popisat jezik mi sirotni,
Ki mater ‘ma, – je ne pozna,
In berž, ko uma kaj dobiva,
Ga precej ptuji duh zaliva,
In ptuji veter mu pihlja.
Ne more v svojim se ozreti,
Oči ne more v svoje vpreti,
Povsod le ptujšnja mu igra.
Glej! – vse počutke mu zatira,
Želje otročje mu podira,
Ki jih od matere dobi.
Prečudno vadi ga črtiti,
Dobrote njene pozabiti,
Za ktere dost še vedil ni;
Pa njene šege zaničvati,
In smešne druge posnemvati,
Rojakam trobi dni, noči.
Zložil 1823, Jurij Grabrijan (prvi dve kitici njegove najbolj znane pesnitve, v tem času za Kranjsko še ni bilo uveljavljeno ime Slovenija).
To je ena prvih pesmi, ki jasno definirajo slovenske narodnostne zahteve ter jasno kaže, česa so si tedanji izobraženci želeli. Pesem je nastala v času, ko je bil semeniščnik na ljubljanskem semenišču in bil ustanovitelj tajnega društva “karbonarjev”, ki so se po zgledu italijanskih karbonarjev zavzemali za ustavno monarhijo in Zedinjeno Slovenijo. Izdajali so ročno pisano glasilo, nekaj izvodov pa so si podajali iz rok v roke. Ustvarjal je pod vplivom mentorjev Metelka in Kopitarja ter škofa Gruberja, ki mu tudi posveti pesem ob njegovi premestitvi iz Ljubljane v Solnigradec (Salzburg). Pesem je objavil v slovenščini nemški list Ilirishes Blatt, čez 14 dni pa še nemški prevod, ki ga je naredil France Prešeren.
Novo mašo je pel 1825 v Metliki, saj so v Adlešičih takrat cerkev šele gradili.
Kot kaplan je služboval na Brezovici, v Škofji Loki, Žireh in Šturjah (v Šturjah se odloči odpreti šolo v kateri sam poučuje, saj začuden opazi, da je v vasi pismen samo organist – ki ogorčen zaradi opismenjevanja kmetov tudi zapusti faro). Kot župnik in dekan je večino življenja preživel v Vipavi. Bil je tudi častni kanonik v ljubljanski stolnici, vitez Franc Jožefovega reda, vipavski častni občan, pesnik, prevajalec in vnet narodnjak. Njegova najpomembnejša dela so: ustanovitev sedmih osnovnih šol (po nekaterih virih osmih) na vipavskem, bil je najpomembnejši in najzasužnejši (tako je trdil J. Bleiweiss) pri ustanavljanju prve kmetijske šole na slovenskem – »Sadjarska in vinorejska šola« na Slapu pri Vipavi, za katero je našel posestvo in denarna sredstva. –Pozneje je bila zaradi težav v okolju preseljena na Grm pri Novem mestu – danes je to Center biotehnike in turizma Grm Novo mesto. Dva mandata je bil izvoljen kot Kranjski deželni poslanec (tu se je zelo angažiral, da slovenščina postane učni jezik v šolah), ustanovil je čitalnico v Vipavi, bil organizator sokolskega tabora v Vipavi, do smrti član skupščine Kmetijske družbe, 1854 je postal dopisnik dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov. Bil je svetovalec in cenzor pri sestavi slovenskega besednjaka in pri Cigaletovem Nemško-Slovenskem slovarju, sodeloval je pri Bleiweisovih berilih za gimnazijo, bil je dosmrtni član Mohorjeve družbe in poverjenik Slovenske matice….. Vse zgradbe, ki jih je gradil (šole, cerkve, zvoniki kapelice, križev pot…) je tudi sam projektiral – kar je včasih predstavljalo težavo v izvedbi, saj je imel v glavi več rešitev kot na papirju. Politično je bil zelo aktiven, posebno v revolucionarnem letu 1848.
Pokopan je v Vipavi, kjer je tudi preživel največji del svojega življenja.
Vitez Ivan Feliks Šašelj, župnik v Adlešičih je v Kroniki adlešiške fare o njem zapisal, da je »… najimenitnejši Adlešičan – rojen v uboštvu, v življenju veliko ustvaril; in umrl kot preprost in skromen človek, ki zase ni potreboval veliko, ogromno pa je dal skupnosti in narodu«.
