Ivan Feliks Šašelj (1859-1944), duhovnik, zgodovinar, zbiralec ljudskega izročila, ornitolog…
Najplodnejši, najskrbnejši in najmnogostranejši med živimi slovenskimi folkloristi … piše v uvodu k avtobiografiji urednik Etnografa leta 1934 za 13. maja 1859 v Mokronogu na Frengi rojenega Ivana Feliksa Šašlja. Rodil se je v družini peka in puškarja. Že kot 20-letni študent je v bližini doma v Priščinski hosti odkril rimsko posodo s 4.000 novci 17 različnih rimskih vladarjev. Večji del zbirke je razdelil v različne muzeje po takratnem avstro-ogrskem cesarstvu, in tudi v muzeje v Nemčiji in Rusiji. Po končanem študiju teologije je bil krajši čas kaplan v Št. Petru pri Novem mestu (danes Otočec), nato pa 7 mesecev kaplan v Adlešičih in nato celih 36 let in 4 mesece upravitelj in župnik v Adlešičih. Ko se je upokojil, je opravljal delo kaplana v Šentlovrencu pri Mokronogu, kjer je leta 1944 tudi umrl.
Iz njegovega izjemno velikega ustvarjalnega opusa: več kot 200 člankov v različnih časopisih in revijah v Evropi in ZDA, veliko knjig: poleg 32 knjig še Kronika Adlešiške fare (7 zvezkov), Zapiski za župnijo Št. Lovrenc na Dolenjskem (8 zvezkov) je potrebno izpostaviti Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I. in II. (izšle 1906 in 1909 leta) – polovica naklade je bila prodana v Ameriko. Drugo knjigo Bisernic je imel Šašelj pripravljeno že leto po izidu prve, a je založnik taktiziral s tiskom, da bi v celoti razprodal prvo knjigo. Šašljevo najpomembnejše delo je gotovo Kronika Adlešiške fare, z bolj ali manj podrobno kronologijo dogodkov, meteoroloških in ornitoloških opazovanj in podobno.
Kot ornitolog je pridobil sloves po vsem svetu, eno pomembnejših del pa je njegova utemeljitev višnjeve taščice (Luscinia svecica), zato jo tudi včasih imenujemo Šašljeva taščica. Okrog tega njegovega opazovanja se spleta veliko teorij, saj so nekateri mnenja, da se je Šašelj zmotil. Nihče ni nezmotljiv, a I. F. Šašelj je veljal za vrhunskega ornitologa in je to slišati precej neverjetno, zato se postavlja predvsem vprašanje kaj je v resnici opazoval. Ivan Gaister je o tem objavil obširno razpravo (Acrocephalus XVII-74-1996) in po njegovem je Šašelj v resnici videl puščavca (Monticola solitarius) saj je slegurja (Monticola saxatilis) in šmarnico (Phoenicurus ochruros ), ki bi lahko tudi bila predmet zamenjave dobro poznal in že pred tem opisal. dr. Andrej Sovinc je mnenja, da je bil opažen ptič šmarnica, ki se je takrat pričela pojavljati v naših krajih. Za nas pa to ostaja višnjeva-šašljeva taščica.
Njegov velik prispevek na področju etnologije pa je najpomembnejši prav na področju slovstva in zbiranja ter popisovanja najrazličnejših običajev, navad, šeg, pregovorov in vraž. Tega dela se je sprva lotil na pobudo dijaka Nika Zupaniča, pozneje direktorja Slovenskega etnografskega muzeja, urednika Etnografa, predstojnika katedre za Etnologijo… Etnografski muzej v Ljubljani je obilno založil z najrazličnejšimi belokranjskimi predmeti. Brez njega bi bile številne šege, običaji in besedila pesmi ter pripovedk iz Adlešičev, Preloke in okolice pozabljene, z njegovimi zapisi pa so postale nesmrtne. Bil je tudi vodja belokranjske skupine na cesarski proslavi junija 1908 na Dunaju, ko je vodil skupino več kot 200 folkloristov iz Bele krajine (24 iz Adlešičev).
Prejel je številne nagrade in pohvale, med njimi so najpomembneje:
– častni občan (vsaj) dveh občin,
– vitez Franc-Jožefovega reda,
– vitez reda sv. Save,
– železni križec cesarja Karla,
– častni svetnik etnološkega muzeja,
– častni član zveze lovskih društev in še veliko drugih.
V času svojega službovanja v Adlešičih je obnovil veliko cerkva in zgradil nekaj kapelic. Vsa potrebna sredstva je zbral od prostovoljcev, dobra polovica denarja je prišla iz Amerike kjer je bil dobro poznan kot dopisnik Amerikanskega Slovenca.
In kot pritiče pomembnih ljudem, je kljub vsem zaslugam moral na starost živeti s skromno pokojnino 777 dinarjev (leta 1939) in zato za bero v pšenici in ajdi ter kakšno mašo, opravljati še službo kaplana. Jezo škofa (in odhod iz njemu tako ljubih Adlešičev) si je takrat prislužil predvsem zaradi tega, ker se mu je v Adlešičih rodila tudi hčerka. Tudi upokojen je veliko pisal vse do smrti 15. oktobra 1944.
Javni zavod Krajinski park Kolpa je v njegov spomin uredil 10 kilometrsko “Šašljevo učno pot” kjer lahko poleg številnih ptičev opazujete tudi biotsko pestrost flore na suhih travnikih in številne ogrožene avtohtone vrste domačih živali, si ogledate apnenico, oglarsko kopo, stog, košenice, vrtače, vinograde in visokodebelne travniške sadovnjake; reko Kolpo, grajski Kuzmin mlin, Lenkovičevo utrdbo Pobreški grad … in še veliko zanimivega, saj dodajamo vedno nove vsebine. Na vseh križiščih poti vas usmerja stilizirana šašljeva taščica…
Vabljeni!
