7. maja 1884 se je v Adlešičih, v družini takratnega župana Občine Adlešiči, Ivana Adlešiča – po domače Tojaginega Iveta rodil enajsti otrok, ki so ga poimenovali Juro. Tojagin grunt je bil tisti čas eden trdnejših v Adlešičih, saj je Ive z dobrim gospodarjenjem (predvsem z nakupom gozdov) posest precej povečal.
Jura si je osnovno izobrazbo pridobil v Adlešičih, nato pa nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji in na univerzah v Pragi in na Dunaju kjer je 1910 leta promoviral iz prava.
Pravniško kariero začne kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa odpre svojo odvetniško pisarno v Ljubljani.
Že kot študent je leta 1908 sodeloval v povorki pred cesarskim dvorom z Belokranjci v mimohodu pred cesarjem Francem Jožefom. Takrat je bil oblečen v »Vlaha« saj je bil s skupino Žumberčanov. Pozneje je pisal za različne časopise: Slovenca, Edinost, Zoro, Zlato dobo, Čas in druge. Že pred prvo svetovno vojno je napisal več razprav: Organizacija slovenskega izseljeništva (1909), Slovansko pravo (1910), Socialne tvorbe pri Jugoslovanih (1911). S svojimi teksti je nakazoval na velik občutek za socialna vprašanja in pravičnost. V razpravah o izseljenstvu opisuje vso bedo izseljevanja in vračanja Slovencev, posebno Belokranjcev. Izjavo enega od izseljencev povzema tako: »Ko bi bil takrat ko sem prvič ugledal amerikansko delo imel denarja za povratek, bi se takoj vrnil domov na kmetijo…«.
Poleg tega, da je imel odvetniško pisarno je bil tudi podpredsednik Orlovske zveze (katoliška telovadna organizacija, ki nastane po razkolu med Sokoli), v dveh mandatih župan Ljubljane, član banovinskega sveta, tajnik Slovenske ljudske stranke, boter prvega jugoslovanskega rušilca (skupaj s soprogo načelnika generalštaba Milana Nedića) – ko tudi spregovori tudi o hrepenenju Slovencev po morju in Slovencih kot pomorskem narodu.
Predvsem pa je poznan kot prvi Slovenec, ki je s fonografom na voščene valje posnel ljudsko petje v Adlešičih (31. maja 1914) in na Preloki (1. junija 1914). Poleg valjev SAZU hrani tudi njegov popis pesmi in pevcev, ki so sodelovali. To so tudi najstarejši posnetki, ki jih imamo v Sloveniji, saj so eno leto starejši posnetki, ki jih je naredila ruska raziskovalka gospa Linjov shranjeni v Sankt Peterburgu. Juro Adlešič je bil edini Slovenec, ki je na takrat najsodobnejšo napravo posnel zvok. Glasbena matica v Ljubljani si je vse od leta 1905 prizadevala kupiti fonograf (izjemen izum T. Edisona) in ko je končno bil nakup naprave omogočen in je snemalnik prišel iz Berlina, so akterji ugotovili, da ga ne znajo uporabljati. In tu nastopi Jura, ki ji je pri snemanju v Črnomlju v hotelu Lakner tudi asistiral ruski zbirateljici in se naučil napravo uporabljati.
Kot župan v času italijanske okupacije Ljubljane je moral Adlešič 11. aprila 1941 na Viču predati mestne ključe vojaškemu upravitelju. Zaradi tega se ga je oprijel pečat kolaboranta in ker to ni bil, ga je to zelo mučilo in je v začetku leta 1942 kot župan odstopil in emigriral. Tudi po vojni ni našel prave vloge v domovini zato je emigriral v ZDA kjer se je – star 65 let – moral preživljati kot fizični delavec na kmetiji. Čeprav je pred vojno veljal za premožnega, saj je bil lastnik hiš v Stari Ljubljani, imel pa je tudi deleže v znanih podjetjih. Po razkritju imen zapečatenih trezorjev žrtev holokavsta v Švicarskih bankah (konec 90-ih let) se je na seznamu 8 Slovencev (predvsem Židov) znašlo tudi njegovo ime.
Kljub nekdanjemu bogastvu in vplivu je umrl tako kot se je rodil – v preprostem in skromnem okolju Adlešičev, kamor ga je na rojstno kmetijo sprejel nečak z družino. O njegovi veličini pričata le skromna vitrina z njegovo fotografijo v adlešiškem Domu krajanov in nekoliko večji družinski grob z napisom: »DR. JURO – ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI«.
