Danilo Bučar, skladatelj, igralec, dirigent, režiser
Rojen 8. 6. 1896 v Črnomlju, umrl 8. 8. 1971 v Ljubljani
Po otroštvu v Črnomlju se družina zaradi očetove sodniške službe preseli v Novo mesto, kjer se tudi glasbeno izobražuje pri organistu in učitelju glasbe Ignaciju Hladniku, ki je v gimnaziji tudi njegov učitelj glasbe. Kot samouk se (v glasbeno nadarjeni družini) nauči igranja na več instrumentov. Uradno se uči le klavir. Oče ne podpira njegove glasbene usmeritve, zato študira farmacijo. Od začetka prve svetovne vojne (1914) pa vse do 1949 je bil zaposlen kot lekarnar, pozneje in vse do upokojitve 1966 leta pa je bil urednik za zborovsko glasbo na Radiu Ljubljana.
Njegov izjemno obsežen ustvarjalni opus obsega različno zborovsko glasbo, samospeve, operete in številna gledališka dela in glasbo za gledališke predstave, saj je med drugim tudi soustanovitelj Šentjakobskega gledališča v Ljubljani. Rojstne Bele krajine se je spomnil v svojih delih velikokrat, tudi z rapsodijo Belokranjske pisanice (1943) in Žumberaško rapsodijo (1946). Tudi sicer je po njegovi zaslugi ohranjenih veliko Žumberaških pesmi in je tako zaslužen za ohranitev dediščine bosanskih uskokov pri nas (Cvijeće mi polje pokrilo,Tiraj ovce devojko, Baš usred našeg sela…). Splošno znane so vsaj še njegove otroške pesmi Aja – tutaja, Metuljček cekinček in gotovo najbolj znana Nocoj pa oh nocoj…, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Veliko je ustvarjal tudi v gledališču – najbolj znane so njegove spevoigre: Študentje smo, spevoigra/opereta, Na Trški gori, Smuk-smuk, Kurent.
Ob vseh njegovih talentih ne smemo prezreti njegove nadarjenosti za risanje in slikarstvo – med drugim je še kot osnovnošolec prispeval 15 odličnih risb za knjigo njegovega očeta Julija Bučarja izjemnega entomologa – Slovenski metuljar.
Avtor: Boris Grabrijan
