Niso še vse domače obrti izumrle, ni še vse staro pozabljeno!
Priprave na veliko noč se v Beli krajini pričnejo s pisanjem pisanic – tradicionalnih, rdeče-črno pobarvanih jajčnih lupin, na katere okras nanašamo s pomočjo pisalke in čebeljega voska. In dvostopenjskega pisanja in barvanja.
Umetnost pisanja belokranjskih pisanic se že stoletje upira pozabi. Albert Sič v Zbirki narodnih ornamentov (Narodni okraski na pirhih in kožuhih) že leta 1922 piše, da dekleta v Beli krajini pisanice dajejo navadno fantom kot velikonočno darilo, okraski pa so ponekod »fineje in drugod enostavneje izvedeni«. Že takrat je bilo opaziti, da običaj okraševanja pirhov in pisanja pisanic »od leta do leta pojema in se je po nekaterih krajih že popolnoma opustil«. Sto let pozneje Adlešičani še vedno ponosno predstavljajo svoje pisânice, ki so postale vodilni izdelek domače obrti, turistični spominek in simbol Bele krajine. K temu je veliko pripomogel Božo Račič – Kume, učitelj v Adlešiški šoli med leti 1919-1924, ki je sloves adlešiških pisanic ponesel po vsej Evropi – predvsem s sodelovanjem osnovnošolcev na svetovni razstavi v Londonu.
Javni zavod je tudi letos izvedel številne delavnice pisanja pisanic po zavarovanem območju in izven njega. Mojstrici Anica Cvitkovič in Tončka Jankovič sta te spretnosti učile staro in mlado na Vinici, v Damlju, Prelesju in Adlešičih. Ker znanja širimo tudi drugod so bili delavnice vesli tudi v Velikem Nerajcu (KP Lahinja) in na Hrvaškem Prilišću, kamor nas je povabilo društvo Zora, kakor tudi v Dolenjskih Toplicah. Lidija in Valter iz Baričeve hiše (tudi zanimivost KP Kolpa) pa sta izvedla še delavnici v Črnomlju in Trbovljah.
Če niste bili na delavnicah z nami vam lahko pride prav še vedno uporabno – 96 let staro navodilo, kako izdelati svojo pisânico. Obstajajo številna navodila, kako priti do zares lepe pisanice, tokrat pa naj bo povzet postopek po Siču, iz leta 1922 (čeravno danes to počnemo tudi nekoliko drugače): »Zanimivo je gledati, s kako spretnostjo riše včasih celo pisanju nevešča roka na jajca razne okraske. Postopanje pri tem okraševanju – pisanju je različno. Ponekod jih porisavajo z voskom ali lojem, drugod z oljem, ponekod pa vškrabavajo ornamente z nožičem. V Beli krajini in na Notranjskem jih porisavajo navadno z voskom takole: Najprej si napravijo »pisalko«, t.j. kakih 10 cm dolgo palčico, ki je na koncu precepljena. V ta precep vtaknejo livček iz tanke pločevine ali snamejo v ta namen na koncu trakov za čevlje pritrjeno kovinsko cevko… livček, v katerega vtaknejo košček voska, nad plamenom goreče sveče segrevajo, da se vosek raztopi. Ko so jajca popisana, jih denejo vsa naenkrat kuhati. Pri tem jih morajo pustiti pri miru, ker se sicer med seboj od voska zamažejo in nastanejo lise. Ko so jajca kuhana, jih vzamejo drugo za drugo z ven z leseno žlico ter jih hitro obrišejo z mehko cunjo – obrišejo jim vosek, potem pa jih ponekod še namažejo s slanino ali s kožo od slanine, da se svetijo. Tam, kjer je pokrival lupino vosek, se barvilo ni prijelo. Ko se vosek odbriše, se pokaže bela lupina – bela risba –, vse drugo pa je rdeče… Okraski na pirhih so po različnih krajih različni… V Beli Krajini vidimo, kakor tudi po tamošnjih vezeninah, največ geometrijskih elementov. Rastlinskih motivov je prav malo, med temi je najbolj običajna steljica (sladka koreninica – polypodium vulgare), ki je uporabljena samo kot vejica, stoječa sama zase, ali pa rastoča iz cvetličnega lončka. Uporabljajo pa tudi srca, trikote, zobčaste (cikcakaste) črte, pikice, polževe črtice, špirale, ornament valov (leteči pes) ter simbol sonca, ki je narisan kot krog obdan z žarki ali s pikicami. Krščanskega izvira so: razpelo, lestvica, žeblji, trnjeva krona, monštranca itd. Belokranjske pisanice imajo na vrhih pogosto narisan malteški (osmerorobni) križ. Okraski na belokranjskih pirhih so zelo enostavni in so prav taki, kakršne najdemo na kamenih in bronastih izdelkih, ki so jih izkopali pri nas iz starodavnih grobov… Jajce ima pri vseh Slovanih simboličen pomen stvarstva, novega življenja. Rdeča barva pomeni veselje in lepoto. Pisanje pirhov je bilo v navadi pri vseh Slovanih in sega v starodavne čase naših prednikov. Obdarovanje z rdečimi pisanimi jajci je bilo v navadi že pri Egipčanih in Perzijcih …«
Pisanko ti dam, ker te rada imam” ali pa “ovo jaje se za ljubav daje…”, je bil pogost napis na velikonočnih jajcih, ki so jih dekleta v Adlešičih na Velikonočno nedeljo podarjale fantom … Vse do žegna imate tudi Vi še čas da napišete svojo pisanico v batik tehniki.
