Na Markovo: – 25. aprila 1920 se je v Adlešičih rodil Marko Račič
Marko, ki je 25. aprila dopolnil 99 let se je rodil v adlešiški osnovni šoli materi Kristi in očetu Božu, ki je bil tisti čas nadučitelj v Adlešičih. Božo Račič-Kume je s svojim delom pustil v Adlešičih, pa tudi v vsej domovini nepozaben pečat. A Marko ni počival na slavi svojega očeta, pač pa je tudi sam dosegel pomembne uspehe in se svetovno proslavil. Marko Račič nekdanji atlet, trener, športni funkcionar, strasten statistik je tudi najstarejši slovenski olimpijec (kako pa je s tem v svetovnem merilu?).
Marko se je z družino leta 1925 iz Adlešič preselil v Ljubljano kjer je oče dobil pomembno službo; a z Belo krajino je ostal vedno povezan. Nenazadnje je bil Marko pozneje v Črnomlju (1942-1943) tudi zaposlen kot vlakovni odpravnik na železniški postaji, saj zaradi razmer po okupaciji ni mogel opravljati učiteljske službe. Športu, predvsem atletiki se je zapisal zelo zgodaj.
V svoji karieri je bil Marko atlet, trener in funkcionar ter predavatelj in publicist. Od desetega leta starosti je bil član viškega Sokola, nato Ilirije, Hermesa, Udarnika (pozneje preimenovan v Olimpijo). Po koncu druge svetovne vojne se za 20 let preseli v Beograd; najprej zaradi študija (Fakulteta za šport – DIF), nato je treniral v Študentu in Partizanu, naposled pa delal še kot trener v vojaškem klubu Partizan. Leta 1953 je bil poslan na trenersko specializacijo na Švedsko, po vrnitvi postane reprezentančni trener za štafete, nato pa v šestdesetih letih še zvezni kapetan ženske reprezentance. To je bilo prav v času velikih uspehov Vere Nikolić – evropske prvakinje na 800 m in Olge Gere – srebrne skakalke v višino. Med pomembnimi uspehi tistega časa je ženska sprinterska štafeta: Olga Šikovec-Draga Stamejčič-Zdenka Kolenc-Nada Simić, ki je bila na evropskem prvenstvu v Beogradu 1962 četrta, kar je še vedno najboljši dosežek katerekoli jugoslovanske in slovenske štafete.
Marko je pričel športno udejstvovanje v Sokolu kjer ja bil poudarek na gimnastiki, čisto slučajno so njegove tekaške rezultate opazili v Iliriji in ga povabili k sebi. Že na prvem tekmovanju (prav na svoj 17 rojstni dan) je, čeprav brez treninga – zmagal. Ker se dijaki razen v Sokolu niso smeli športno udejstvovati je nastopal pod psevdonimom ČIČAR (Račič vzvratno). Njegovi športni rezultati so postajali vse boljši; višek športnega udejstvovanja pa so olimpijske igre. V Londonu je nastopil v dveh kategorijah: tek 400 m in štafeta 4×400 m.
Za jugoslovansko reprezentanco je nastopil 15-krat. Na 100 in 200 metrov je 4 krat osvojil naslov državnega prvaka, 7-krat je bil najboljši v štafetah. Je 20-kratni rekorder na 200 in 300 metrov ter 18-kratni v štafetah.
Marko je svojo življenjsko zgodbo s pomočjo Rajka Šugmana (nekdanji dekan Fakultete za šport), opisal v knjigi »Na krilih atletike« v kateri lahko spoznate njegovo zanimivo življenjsko zgodbo. Uredila jo je hčerka Mojca, oblikovala vnukinja Maruša, založil pa Javni zavod Krajinski park Kolpa. – Ker je bilo to potrebno, a tega nista zmogla ne Atletska zveza Slovenije niti Olimpijski komite Slovenije.
Markova velika skrb zadnjih let je bilo je vozniško dovoljenje – zdravnik mu ga je namreč pred štirimi leti podaljšal le za pet let; torej do 100 leta. Kaj pa potem? No, danes raje uporablja storitve družinskih članov ali javnega prevoza. Trije še živi (od petih) Račičevi otroci (poleg Marka še Nada in Marija Rajka – na fotografiji) so stari 90+ in vsi z veljavnimi vozniškimi dovoljenji.
Marko Račič, uspešen atlet – najstarejši slovenski olimpijec; udeleženec olimpijskih iger v Londonu 1948 leta, žilav kot pravi Adlešičan.
Avtor: Boris Grabrijan
