Janez Puhar, duhovnik, fotograf, izumitelj, botanik, pisatelj, pesnik, slikar, glasbenik, kaplan v Metliki

Janez Puhar, duhovnik, fotograf, izumitelj, botanik, pistelj, pesnik, slikar, glasbenik, kaplan v Metliki

Rojen 26. avgusta 1814 v Kranju, umrl 7. avgusta 1864 v Kranju

Že kot otrok je veliko obetal, saj je pokazal izjemno nadarjenost za številna področja. V Kranju je zaključil normalko in gimnazijo v Ljubljani, kjer je izstopal kot bister dijak. Zgodaj je pričel s pisanjem pesmi, zelo dobro risal in se ukvarjal z botaniko. V višjih razredih se je posvetil matematiki, fiziki in kemiji. Igral je več instrumentov in pozneje si jih je tudi sam izdeloval.

Govoril je več jezikov: latinsko, francosko, nemško, angleško in italijansko.

Po končani gimnaziji se je želel posvetiti umetnosti, a na materino željo, podobno kot brat vstopil v semenišče in je leta 1838 posvečen za duhovnika. Prvo službo nastopi v Leskovcu pri Krškem, že naslednje leto pa je je kaplan v Metliki in to je tudi čas ko opravi največje raziskave na področju fotografije in 1842 prijavi izum fotografije na steklo, ki je tudi že pozitiv: – puharotipija. V tistem trenutku je to najnaprednejši postopek v svetovnem merilu. Pozneje patent izboljšuje in uspe mu fotografija na papirju ter projekcija na steno. Zelo pomemben pa je njegov postopek zaradi velike obstojnosti fotografij. V letih 1846 -1856, ko službuje na Bledu je v stiku s pomembnimi svetovljani in je izjemno plodovit. Tu razpravlja s francoskim vikontom Louisom de Daxom, ki je leta 1849 iz zdravstvenih razlogov prišel na Bled in odkupil nekaj njegovih fotografij. Leta 1852 o izumitelju na Kranjskem piše francoski časopis La Lumiere in Puharja opisuje kot izjemnega izumitelja in umetnika, ki v preskromnih razmerah ustvarja izjemne fotografske izdelke in vzbuja občudovanje. Žal ga cerkev nenehno premešča in po odhodu iz Bleda nima več stika s svetovno javnostjo. Še piše pomembne razprave a jih več ne objavlja. Čeprav je njegov izum datiran z 19. aprilom 1842 je francoska akademija znanosti pripisala zasluge za to vrsto fotografije – kalotipijo francozu Abelu Niépceju, ki izum prijavi pet let pozneje – 1847. Puharjev postopek je bil takrat izjemen tudi zato, ker je fotografsko ploščo osvetljeval le 15 sekund (njegovi konkurenti (tudi Niepce) so čas osvetlitve merili v minutah ali celo urah), kar mu je omogočilo, da je prvi izdeloval tudi portrete.

Zaradi dela z nevarnimi kemikalijami je zbolel in umrl še pred 50. rojstnim dnem.

Njegov ustvarjalni opus je tudi v kratkem življenjskem obdobju izjemen; od lirike (v slovenščini in nemščini), glasbe, risb in slik ter fotografij. Za svoja dela je prejel številna priznanja evropskih institucij in razstavljal fotografije po vsej Evropi.

Avtor: Boris Grabrijan