Praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo. Izročilo so prevzeli Rimljani, ki so imeli tudi več praznikov v zimskem času, ko so se šemili. Cerkev je poskušala to pogansko navado zatreti, a je v 10. stoletju odnehala in praznik sprejela. Beseda pust je nastala iz besede mesopust, ki jo sestavljata dve besedi meso in pustiti, torej post. V Adlešičih se takšno poimenovanje še vedno uporablja med starejšimi prebivalci. Pust poznamo danes predvsem kot praznik pustnih šem in veselja, nanj nas spominjajo krofi in flancati, svinjska krača ter podobne dobrote.
Bila pa je v Adlešičih včasih navada, da so na mesopust popoldne spletali štrike iz doma pridelane konoplje. Za to priložnost se je na najbolj ravnem delu vasi zbralo staro in mlado in sodelovalo pri skupnem delu. Gospodarji so s seboj prinesli vsak svoje spredene konopljine vrvice. Navada je bila, da so konopljo predli moški (volno in lan ženske) v »za mezinec debelo nit«. Z vaškim orodjem: sanmi, vretenom in zajcem so iz treh vrvic spletli štrik. Vsakemu gospodarju posebej so spleti štrik iz materiala, ki ga je pripravil. Pri delu je sodelovalo veliko ljudi, včasih veliko preveč. Veliko se je tudi jedlo, še več pilo (to je bil praznik in čas pred štiridesetdnevnim postom) in vodja dela včasih ni obvladal množice, ki je naredila napako in namesto trdega štrika se je po sprostitvi orodij vsa konoplja zapletla v ogromno klopko (žogo). Škoda ni bila trajna – popravilo pa je zahtevalo več dni dela. Tudi to je bil zabavni del praznika. Spletanje vrvi zahteva veliko znanja in spretnosti: pridelati je potrebno čim višjo konopljo, da dobimo dolge niti za prejo vrvice. Ko se požeta konoplja posuši jo namočimo v Kolpo in ponovno sušimo – takrat je godna za lupljenje in prejo. Ta groba preja pa potem počaka mesopusta, ko se jo splete v močno vrv – štrik. Te štrike so včasih kmetje uporabljali za povezavo žrdi na vozu s senom ali steljo, za usmerjanje brane, za razno škripčevje, vezanje živine in podobno. Konopljo so nekoč uporabljali predvsem za štrike, včasih pa tudi za platno – v tem primeru so jo sejali gosteje, da je bila nižja – podobno kot lan. Danes poznamo veliko možnosti uporabe konoplje in tudi pridelava se je zopet močno razširila – verjetno pa smo letos v Beli krajini le na eni njivi pridelali konopljo primerno za izdelavo vrvi. Čeprav je bila sejana po žetvi ječmena je zrasla tudi višje od 2 metrov.
Vse o spletanju štrika in drugih možnostih uporabe konoplje pa lahko izveste v »DINAMIČNI IZLOŽBI – Narejeno v Beli krajini« v Črnomlju, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Kolpa. To je že tretja postavitev zanimive izložbe – plod dela Vite Ivičič, Tončke Jankovič, Bernarde Kump in Borisa Grabrijana.
Na ogled so orodja, s katerimi so Adlešičani na mesopust izdelovali KONOPLJIN ŠTRIK in izdelki iz konoplje (seme, čaj, moka, kruh, pecivo, olje, vrv, pleteni izdelki, platno… ). Tako kot vsi izdelki v vseh postavitvah Dinamične izložbe so tudi ti naprodaj v Beli krajini. In da ne bo dvoma – vse izdelki so nastali iz doma pridelane INDUSTRIJSKE KONOPLJE.
Nazadnje smo konopljin štrik predli v Rimu, na domačiji Raztresen, v okviru projekta LEADER Kolpa eko-etno (Projektni vodja KP Kolpa), dobro desetletje pred tem pa so ga spletali Vrhovčani. Obakrat pod mentorstvom Ivana Veseliča – Hotujca. V projektu je nastal tudi kratki dokumentarni film o postopku izdelave štrika.
