Tako se pozdravijo srbski pravoslavni verniki na božič. Danes zelo okrnjena pravoslavna občina Marindol šteje pičlih 150 članov, a je za okolje Krajinskega parka Kolpa in Belo krajino zelo pomembna, saj je živ spomenik večnacionalnosti in multikulturnosti Bele krajine. Druga posebnost Bele krajine so tudi grkokatoliki – uniati, ki pa so božič praznovali, tako kot rimokatoliki že 25. decembra.
Tudi tokrat je bila svečana maša v cerkvi sv. Petra in Pavla – polnočnica v petek 6 januarja ob 17 uri. Daroval jo je paroh Jelenko Stojanović iz Moravic na Hrvaškem, ki že dalj časa upravlja tudi Marindolsko faro, saj ta nima svojega popa. Cerkvene meje imajo zgodovino še iz časov Vojne krajine, ko je Marindolska občina spadala v upravo Vojne krajine, po njeni ukinitvi v Hrvaško upravo in šele v 50-ih letih je ponovno postala del Slovenije. Cerkvena ureditev je še vedno posebnost: Marindolska cerkvena občina s cerkvijo v Miličih spada pod okrilje Gornje Karlovške škofije, medtem ko cerkev v le nekaj kilometrov oddaljenih Bojancih spada v Novomeško parohijo, ki je del Zagrebško-Ljubljanske pravoslavne škofije. Tako je, že tako majhna pravoslavna skupnost razdeljena v dve škofiji.
A ker Belokranjci spoštujemo različnost, nas te malenkosti nikoli niso razdvajale, pač pa združevale – zato imamo več praznikov: vsaj dva božiča, dve novi leti, včasih, a ne vedno tudi dve veliki noči…
Posebnost vseh dogodkov v cerkvi v Miličih sta že vrsto let zakonca Vidnjevič, ki živita v Litiji, a imata korenine v Paunovičih, ki vedno brezplačno ponudita vsem obiskovalcem čaj, kavo in žganjico. Res prisrčno.
