Prošel je prošel, pisani vuzem
Došel je došel zeleni Juraj,
Na zelenem konju,
Po zelenem polju,
Donesel je, donesel
Pedenj dugu travicu,
Lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
Da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
Da mu nebu zima!
Dajte mu pleče,
Da vam kaj ne reče!
Dajte mu jajec,
Da ga ne bu zajec!
Dajte mu soli,
Da ga kaj ne boli!
Dajte mu groš,
Da vam dojde još …
In napev se lahko nadaljuje, obstaja pa precej različic in v vsaki vasi je bila nekoliko drugačna. Včasih se je skupin, ki so vodile Zelenega Jurija – v zelenje odetega dečka kar trlo, saj je to bila enkrat priložnost, da so otroci zaslužili kak kovanec, dobili jajca, potico in mogoče tudi kak kozarec vina.
Če pa gospodinja vrat ni odprla so zapeli: »Haj, haj, haj, buli skoro kaj?” Jurjaši izročijo brezovo vejico in gospodar jo zatakne za podboj vrata in tam ostane vse leto. Ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. V Adlešičih velja tudi pregovor, da takšna vejica pomaga tudi pri odganjanju škodljivcev, saj Šašelj v Bisernicah leta 1906 piše, da » .. s takovom kiticom smo pomahaš nad zeljnikom, ki so ga napale gosenke… i gosenke bujo valje prošle …”
V Beli krajini so povsod veseli, da jih obišče zeleni Jurij in ga radi obdarijo z denarjem, jajci, pogačo in vinom in ker je sedaj skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij) malo, si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri – če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo.
Običaj so včasih poznali tudi drugod po Sloveniji in so ta dan praznovali še konec 19 stoletja na Štajerskem in v Prekmurju. V Prekmurju pa so ob koledovanju – vodenju Zelenega Jurija peli tako:
Zelenega Jurja vodimo,
Maslo in jajca prosimo,
Ježi-babo zganjamo,
Mladoletje trosimo!
Je običaj še živ?
Tudi včeraj so se nekateri spraševali ali je pravo Jurjevo 23. ali 24. aprila?
Za Belo krajino je to kristalno jasno. Po ljudski pripovedi je Zeleni Jurij prijezdil 23. aprila do Kolpe. Ker ni imel groša, da bi plačal brodarju prevoz, mu je moral oddelati dnino in je tako na Kranjsko stopil 24. aprila. (Nejeverni Tomaži pa to zgodbo tolmačijo z mejo oglejske patriarhije, ki je uporabljala drug koledar, kar je seveda v primerjavi s to zanimivo legendo povsem nesmiselno).
»Ako je na Jurjevo lipo vreme, bu dosti vina«, pravi adlešiški pregovor. (Po jutru sodeč, bo martinovo zelo zanimivo).
Fotografije jurjašev KUD Božo Račič Adlešiči.
