::
Kontakt :: Zemljevid strani :: Prijava
 
Iskanje

novice
prireditve
projekti
naravni spomeniki
naravni rezervat
kulturni spomeniki
turizem
kmetijstvo
obrazci
razpisi
spletne povezave



Objava v časniku FINANCE, 27. 6. 2012

 

V časniku FINANCE so v sredo, 27. junija 2012
objavili odgovore predstavnikov Slovenskih naravnih parkov na novinarjeva vprašanja v zvezi z zavarovanimi območji Slovenije:
 
-          Morda najprej pojasnite razliko med narodnim, krajinskimi in regijskimi parki.
Pravni ureditev širših zavarovanih območij se v Sloveniji zgleduje po francoskem sistemu zato je glede narodnega parka najstrožja. V narodnem parku mora biti pretežni del prvobitne narave in le manjši del pod večjim človeškim vplivom. Svetovna zveza za varstvo narave, bolj poznana s kratico IUCN, uvršča narodne park v II. kategorijo. Po IUCN klasifikaciji tako regijski, kot krajinski parki spadajo v V. kategorijo, čeprav Zakon o ohranjanju narave (ZON) tudi od regijskega parka zahteva, da ima (lahko tudi manjše) območje s strožjim varstvenim režimom. Krajinski parki so območja velike ekološke, biotske in krajinske vrednosti, torej območja kjer se prepleta človekova dejavnost z naravnimi procesi na sonaraven, trajnostni način. Nacionalni park lahko ustanovi le Državni zbor. Regijske in krajinske parke, pa lahko ustanavlja tako država kot lokalne skupnosti.
 
-          Koliko je v Sloveniji naravnih parkov in kaj je njihov glavni namen oziroma kaj nam omogočajo?
V Sloveniji imamo 11 naravnih parkov s katerimi aktivno upravljamo. Imamo šest krajinskih parkov en narodni park, tri regijske in en naravni rezervat z upravljavcem. Upravljavci širših zavarovanih območij so samostojne organizacije, ki izvajajo javno službo varstva narave v imenu države in v sodelovanju z lokalnimi samoupravnimi skupnostmi. Konec leta 2011 je vseh 11 upravljavcev naravnih parkov in zavarovanih območij Slovenije ustanovilo dogovorno skupnost na podlagi prepričanja, da: »jih povezuje skupni interes ohranjanja narave in zagotavljanja ravnovesja med učinkovitim varstvom narave in kulturnega izročila ter drugo rabo na slovenskih zavarovanih območjih, vključno s tistimi, ki še nimajo upravljavca.«
Upravljavci naravnih parkov, ki so pretežno ustanovljeni kot državni javni zavodi, izjemoma občinski (kot je Notranjski regijski park), ali pa izvajalci koncesijonirane javne službe varstva narave (kot so Škocjanski zatok, Sečoveljske soline, Savinjska dolina) izvajajo istovrstno javno službo v specifičnem lokalnem okolju. Poudarjena je naša samostojnost v ugotovitvi, da je organizacijska samostojnost upravljavcev zavarovanih območij nujna, saj je pri izvajanju varstvenih režimov in doseganju varstvenih ciljev odločilnega pomena sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in odzivnost na lokalne posebnosti zavarovanih območij.
V vseh naravnih parkih varujemo habitate, ki omogočajo ohranjanje biotske pestrosti. Varstvo narave je naš temeljni ustanovitveni namen. Pravni koncept varstva v parkih temelji na predpostavki, da se morajo ostale dejavnosti prilagoditi naravi.
 
Parki, zavarovana območja nasploh, nam omogočajo poleg doživljanja in učenja z naravo še mnogo več. Varujemo naravne procese, ki po eni strani omogočajo obstoj ogroženih vrst, toda tudi regeneracijo naravnega okolje, ki ima vrsto pozitivnih vplivov kot je čista vodo, zemlja in zrak, kar so t.i. ekosistemske storitve.
 
Ob tem pa je potrebno poudariti, da je vsa območja, ki so danes parki (vsaj deloma), sooblikoval človek in da je mnogo habitatov, ki jih varujemo v parkih nastalo s pomočjo človeka. Suhih travnikov brez košnje in solin brez solinarjev ne bi bilo. Varstvo narave zato ne more biti pasivno, temveč gre za upravljanje z zavarovanimi območji, ki je večplastno in neizogibno povezano s sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi.
 
-          Kakšno je pri nas stanje na tem področju in s katerimi težavami se parki najpogosteje soočajo?
Zavarovana območja narave obsegajo cc. 12% območja Slovenije, kar je relativno malo, saj je kar 35% teritorija del omrežja Nature 2000. Nemčija denimo, ki ima bistveno manjši delež Nature ima kar 50% teritorija pokritega s parki.  
Pojmovanje parka oz. zavarovanega območja, kot razvojne ovire, se sicer postopoma (čeprav je še vedno prisotno) umika razumevanju vloge parkov kot priložnosti za lokalno prebivalstvo in turistično gospodarstvo. Ta sprememba v pojmovanju je poleg civilizacijske pridobitve tudi plod dolgoletnega dela upravljavce z lokalnimi skupnostmi in v izobraževalnem procesu.
Kljub temu, podpora hitro uplahne, ko je včasih potrebno konkretno zavarovati naravo na škodo dobro organizirani interesni skupini. Najbolje organizirane so prav tiste skupine, ki si pričakujejo hiter in visok donos. V kriznih časih, ko javnih sredstev ni, »osveščenega« zasebnega kapitala pravtako ne, smo pogosto v situaciji, ko moram znova in znova dokazovati upravičenost obstoja zavarovanih območij in njihovega upravljanja in to navkljub mnogim odličnim in uveljavljenim parkovnim praksam, več kot tridesetletnim uspešnim delovanjem naših najstarejših zavarovanih območij in veliki uspešnosti vseh parkov pri črpanju sredstev EU.
-          Ali parki pri nas zasedajo že visoko mesto v turistični ponudbi oziroma na kakšen način bi bili lahko še bolj prepoznavni? Kaj bi še lahko izboljšali?
Na strateški ravni je vloga ohranjene narave zelo izpostavljena v novi nacionalni strategiji razvoja turizma, kot ena glavnih primerjalnih prednosti Slovenije. V sedanji finančni perspektivi, ki se zaključuje leta 2013, so prav investicije v turistično infrastrukturo v zavarovanih območjih znatne  in bistveno večje od investicij okoljskega – matičnega sektorja v varstvo in interpretacijo narave.
 
Turizem je za zavarovana območja hkrati priložnost in grožnja. Priložnost, če turizem načrtujemo tako, da izhajamo iz cilja ohranjene narave, ki je produkt, dodana vrednost za razvoj turizma. To torej pomeni, da se v parkih izogibamo klasičnih izhodišč za načrtovanje turistične ponudbe, ki temeljijo na posegih v prostor (prenočitvene kapacitete, gostišča, grajeni objekti za šport in rekreacijo...) in jih raje umeščamo na rob ali v "regijo parka".
 
Turizma v parkih pri nas ne moremo razvijati brez široke akcije osveščanja z namenom spremembe življenjskih navad. Spremeniti je treba miselnost, da je aktivni dopust nujno adrenalinski šport ali vožnja po brezpotjih. Da je treba gostom ponujati ves komfort v nastavitvenih objektih. Predvsem pa je treba osvestiti ljudi, da je vrednota neokrnjena narava nasproti vodnim parkom ali plažam.
 
V družbi je premalo znanja in zavedanja o tem, katere oblike poseganja v naravo so še dopustne, da ne uničimo ali razvrednotimo bistva, zaradi katerega lahko Slovenija izstopa, to pa je pestrost življenjskih okolij in živega sveta. O tem, kaj je dopustno pri posegih v parkih, ne more odločati turistični sektor, pač pa naj bi to prevzeli parki.
 
Oblike turistične ponudbe v slovenskih parkih temeljijo na doživljanju narave in oblikah pasivne rekreacije, spoznavanju lokalnih navad, kulinarike, lokalnih proizvodov, hrane in pijače in posebnosti kulturne dediščine. Turistično ponudbo slovenskih parkov je možno povezati v skupni produkt, ki omogoča turistične aktivnosti za krajši (enodnevni) ali daljši (večdnevni) oddih. Slovenski parki bi lahko postali blagovna znamka, ki bi temeljila na pestrosti narave in krajine. Pri tem sta ključni dve predpostavki:
 
a) parke kot jedra zavarovane narave in osnove turistične ponudbe je treba umestiti v širšo turistično regijo, iz katere se turiste usmerja kot obiskovalce v ta območja, medtem ko se večina prenočitvenih in storitvenih dejavnosti locira v regiji parka in
 
b) potrebno je medresorsko sodelovanje na področju osveščanja in predvsem spreminjanja navad turistov / obiskovalcev, da bodo postali turisti, ki jih zavarovana območja pričakujejo; ključno vlogo v tem procesu bi poleg okoljskega moral prevzeti tudi gospodarski (turistični) resor."
 
Trendi na področju turističnega povpraševanja v zadnjih letih kažejo, da v svetovnem merilu narašča število turistov s posebnimi interesi, kamor uvrščamo tudi tiste, ki jih zanimajo narava in ptice. Vedno večji poudarek dajejo iskanju pristnosti doživetij, samostojnemu spoznavanju pestrosti kulturnih, družbenih in naravnih vrednot ter večji odgovornosti do okolja, v katerega prihajajo. Poleg tega so višje izobraženi in tudi boljši potrošniki, njihov cilj pa je učenje, spoznavanje novega in samouresničevanje.
 
-          Kakšnih obiskovalcev pa si želijo parki oziroma tudi česa v parkih ne smemo početi?
Ko pridemo v park smo gostje. V parku je narava na prvem mestu, ostali jo obiskujemo. Če izhajamo iz tako zastavljenega koncepta, potem je lažje razumeti varstvene režime in postane samoumevno, npr.  da je potrebno odpadke odnesti s seboj, da hrup, ogenj in ponekod tudi kolesa ali padala ne sodijo v park…
 
-          V kateri smeri bo šel razvoj naprej?
Neglede na raznolikost naših parkov. Ko govorim o raznolikosti mislim na velikost, poseljenost, mentalitete prebivalcev, dostopnost, možnosti zaslužka iz lastne dejavnosti, je obstoj parkov odvisen od politike razumevanja javne službe varstva narave. Tako kot je javna služba varnost, izobrazba, zdravje je tudi varstvo narava.  Tudi varstva narave je potrebno razumeti kot investicijo v temeljno infrastrukturo, ki bo omogočila razcvet ostalih dejavnosti. Nemogoče si je predstavljati, da bi javna služba varstva narave nastala kot stranski učinek gospodarskih dejavnosti in to brez ljudi in brez znanja…
Trendi kažejo, da se bo stroške javne službe vedno bolj prevalilo na potrošnika. Kar bi ob splošnem dvigu zavesti in polni podpori države in lokalnih skupnosti o pomeni narave bilo morda v javnosti celo sprejeto.
V odsotnosti podpore, bi nekontrolirana komercializacija pomenila ukinitev javne službe saj bi bili prisiljeni le tržiti lokacije dokler se ne bi našel prvi »boljši ponudnik« turističnega, stanovanjskega, ali kmetijskega - predelovalnega kompleksa.
Naravni parki Slovenije predstavljajo preplet biotske raznovrstnosti in kulturne dediščine. Upravljavci na različne načine iščemo poti, kako preko konkretnega neposrednega varstva narave odigrati tudi širšo vlogo v svojem okolju in zavesti vseh. Večina nas že uveljavlja svoje blagovne znamke, angažirani smo na področju kmetijstva, turizma ter izobraževanja in kulture. Slovenski parki so lahko blagovna znamka, ki bi temeljila na pestrosti narave in krajine in upravljavci učinkovit vzvod črpanja sredstev EU in vodenja nacionalne in evropske politike trajnosti.
-          Vaše mnenje.
Menim, da je odnos do vloge zavarovanih območij v družbi indikator širšega civilizacijskega vprašanja trajnosti. Koncept trajnostnega razvoja je reakcija na grobo eksploatacijsko politiko, ki jo je najprej upravičeval občutek vsemogočnosti, nadaljeval pohlep, omogočala brezbrižnost, danes pa strah in revščina.
Varstvo narave je »Sine qua non« trajnosti. Zato so parki, ki spremljajo in varujejo naravne habitate, neizogibni del trajnosti. Kot ugotavljamo v Dogovoru o ustanovitvi skupnosti zavarovanih območij Slovenije je oblikovanje in dosledno izvajanje nacionalne politike trajnostnega razvoja s ciljem krepitve zavesti o pomenu zavarovanih območij, kot instrumenta sonaravnega razvoja, v našem skupnem interesu«.
Brez učinkovitega in razpršenega institucionalnega varstva narave je trajnostni koncept nepojmljiv. Trajnost je potrebno pokazati na konkretnih primerih ekosistemskih storitev v praksi, saj je sodobnemu sveto postala tuja… Ekonomika je namreč jasna. Glede na to, da je trajnostni razvoj pravno zelo raztegljivo definiran lahko vanj vključimo marsikatero aktivnost. V ospredje pride razvoj medtem, ko se trajnost razgubi med različnimi konfliktnimi prioritetami.
Če trajnostni element razvoja nima avtonomne interesne skupine, je njegovo uresničevanj prepuščeno osveščenosti akterjev ekonomsko – političnega procesa. Ker gre za kompleksno področje z visoko stopnjo negotovosti, je trajnost ogrožena že v državah z dolgo okoljevarstveno tradicijo in učinkovitim pravnim sistemom. Končna odločitev je nujno plod kompromisa dobro organiziranih interesnih skupin. Čeprav so jih dostikrat kritizirali, so najbolj priznani raziskovalci s področja ekosistemskih storitev pred 15 leti okvirno izračunali vrednost ekosistemskih storitev najpomembnejših ekosistemov planeta in je tedaj znašala v povprečju 33.000 (oziroma med 16-54.000) milijard US dolarjev letno. Če bi torej hoteli nadomestiti ekosistemske storitve, ki so bile tedaj vračunane, bi morali svetovni BDP povečati za 1.8X.
 
Koncepta trajnostnega razvoja ne izumljamo sedaj, temveč ga oživljamo v novih okoliščinah. Trajnostni način so poznali naši predniki in je bil del tradicije in morale, kot neartikuliran proizvod evolucije. Trajnost mora biti vgrajena v sistem in ponovno postati tradicija. V globaliziranem svetu, ga ne moremo preprosto ponoviti, temveč poiskati ustrezno novo obliko. Trajnostno pridelane jagode iz strunjanske doline, so se nekoč v Trstu prodajale desetkrat dražje kot se danes, zato jih v Strunjanu nimamo več. Kar pa ne pomeni, da ekološka kmetije, danes ne bi mogle preživljati družin v Istri.
 
Datum novice 28-06-2012 :: Objavil




Domov :: Krajinski park Kolpa :: Javni zavod :: Naravni spomeniki :: Kulturni spomeniki :: Kultura in običaji :: Turizem :: Kmetijstvo
 
 
 
Kolofon
Izvedba :: p@rtner