::
Kontakt :: Zemljevid strani :: Prijava
 
Iskanje

novice
prireditve
projekti
naravni spomeniki
naravni rezervat
kulturni spomeniki
turizem
kmetijstvo
obrazci
razpisi
spletne povezave



Pravljice za odrasle

Kaj je mit, legenda, mitologija, mističnost...?

 

Na ta vprašanja je Gregor Jevšček, diplomirani etnolog v predavanju za Društvo lokalnih turističnih vodnikov Bele krajine, poskušal najti odgovore.

 

V sredo 24. Marca, v Gostišču Veselič, v Podzemlju, smo skupaj odkrivali, da so tudi mitološki junaki Bele krajine del celotne (a lokalno prirejene) svetovne mitologije. Božanstva, velikani, vile, zmaji in čarovnice so tisočletna stalnica zgodb, verovanj in legend, ki se prenašajo iz roda v rod.

 

Kako podobna je zgodba rojstva in žrtvovanja Jezusa Kristusa z legendo o Zelenem Juriju in tudi drugimi, starejšim božanstvi, ki se ciklično ponavljajo vsako leto, se opazi ob analizi zgodb in simbolov.Tudi mitološko izročilo ima velik pomen in lahko prispeva k promociji Bele krajine, le vplesti ga moramo primerno v kulturno dediščino, naravne danosti in turistično ponudbo.

 

In stara zgodbica iz Kolpske doline, ki jo je pripravil predavatelj za

pokušino:

 

Grki so bili veliki, močni ljudje. Stara Fabečka iz Gribalj je pripovedovala, da je njene stare matere stara mati bila grkinja. Kupa je bila prej potok, a bila je tako široka, kot oni jarek sredi Kupe. Grkinja je stala tedaj z jedno nogo na jedni strani, z drugo pa na drugi strani Kolpe in prala v njej perilo.

 

Opomba: Staroselce pred prihodom Slovanov so včasih imenovali tudi Grki, bili pa so od njih praviloma večji in vešči različnih spretnosti in so bili zaradi tega včasih junaki ali kar mit.

 

In še: LEGENDA O VELEBABI
V Beli krajini je v Veliki lozi živel velikan, ki je imel ženo Velebabo.
Kadar je Velebaba kuhala, je zanetila takšen ogenj, da je vso Belo krajino zajela suša…
Kadar je Velebaba pela, je prekričala burjo, ki je brila čez Gorjance preko belokranjski steljnikov, da je vitke breze pripogibala do črne  zemlje…
Kadar je Velebaba predla, je napredla tolikšno povesmo, da je bilo prediva dovolj za vso Belo krajino in še za tri vasi…
Kadar je Velebaba tkala, je toliko platna natkala, da so se vsi Belokranjci oblekli v brageše in robače, vse postelje v Beli krajini pa so imele prestirala…
Kadar je Velebaba pila, je Kolpo osušila…
Kadar je Velebaba prala svoje rokavice in velikanove brageše, se je z eno nogo vstopila v Zemelj na slovenski breg, z drugo pa v Zaluko na hrvatski breg zelene Kolpe, za perilniki pa je imela slap pri otoškem mlinu;
Kolpa pa je vavek potemnela in se skalila, kadar je perilo Velebaba prala…
Kamor je Velebaba sedla, tamkaj se je zemlja udrla v drago…
Ko pa je Velebaba umrla, jo je velikan zagrebel, na gomilo pa nanesel toliko zemlje, da je nastal hrib;nanj je posadil hraste, smreke, gabre in bukve. Potlej pa je izginil iz Bele krajine.

Belokranjci pripovedujejo, da je hribček Kučar ob Kolpi  Velebabino grobišče.

Datum novice 24-03-2010 :: Objavil




Domov :: Krajinski park Kolpa :: Javni zavod :: Naravni spomeniki :: Kulturni spomeniki :: Kultura in običaji :: Turizem :: Kmetijstvo
 
 
 
Kolofon
Izvedba :: p@rtner